Takrat so zorele češnje na Kneži in župnikova jih je bila vesela in jih je dočakala pozneje ko sicer, ker je bil župnik, ki je bil v svoje pravde zamišljen, pozabil letno obljubo, da jih bo jedla tri mesece in tri dni, od prvih beneških do zadnjih na Kranjskem pod Ratitovcem ... Sedela je na vrtu pri kamniti mizi ob košarici nabranega sadu, sanjala sama vase in se poigravala med sadjem s prsti. Trudno slastno se je vsesala zdaj pa zdaj s svojimi ustnicami v krhko meso, izbrusila peško in zajela zopet iz košarice.