Ko pa je prebral, mu je bilo žal, da je pisal, in je na lojenki sežgal zapisano. Z 1 brezno vleče brezno očmi očeta in rednika je šel tiste dni potem za kretnjami svoje dekle Katrice in našel, da je kakor rezana materi iz lica in hoje in da je kakor roža in da cvete, cvete. »Ecce nunc tempus acceptabile,« je začustvoval vikar skoraj nezavedno v prvem dihu bližajoče se pomladi ...