Vsak sobotni večer je občutil vikar vedno zopet veselje, ki mu ni vedel imena. Ali je bila spočitost v telesu, ki ga je po delopustu umil v mrzli vodi, ko se je obril in čisto preoblekel? Ali pa je bila nestrpna razigranost duha, ko je mislil na pridigo za prihodnji dan, veselo iščoč za sto imeni v eno resnico: da je vse dobro v Bogu.