Zdaj je list zganil in spravil, zdaj je drugega nesel s tresočo se roko nad lojenko in ga sežgal. Zdaj je bral: »Come essempio, si goderà una, non lo farà con intentione diretta di offender Dio, ma compiacere al senso l′inclina e quasi lo violenta a dilettarsi di si gustosa attione.1« Vikarju je lice prevlekla trudna žalost; držal je list nad svečo in mrmral: »Ne zameri, padrone! Kako naj te opravičim za dvoumno besedo?