Ko pa se je domislil, da ga slišijo skoraj najbolj jasno Volčani v sosedni fari, je duhovnik trenutno pridržal zvon, tako da ni jeknil več in je le vrvca zadrhtela kakor napeta 1 praznike oznanjuje, pogrebe objokuje, lomi bliske, razganja vetrove, pomirja okrutneže: »Ne! Tvojim, Volčanski, ne maram zvoniti,« je zamrmral nespravljivo o svojem duhovnem vrstniku, ki mu je bil zoprn. V žalostnem somraku meglenega večera se je odzvala bolestna tišina, kakor brezupno prazen prepad, in šele čez nekaj trenutij se je zbudil šum bližnje reke in stok vetrov nad dobravami.