Bilo je lice, ki je neskončno dobro govorilo licu vikarjevemu, a vsem drugim grozilo z izrazom nesvetega, nečloveškega. Zaradi tega lica so morda tolminski plemiči, Formentiniji in Cucagne tožili vikarja zaupniku čedajskih kanonikov, de Menezeisu, » tratta guadagnare gran quantità di danari starsene allegramente, ridendosene di coloro corrono a baciare il ‚sua’ fatto Crocificio infernale ...1« in Katrica sta bila prešla vrt v motnem soju zadnje lune, ki je bila pravkar vzšla; vstopila sta v samotno svetišče. Ne da bi se razgledala, je potegnila deklica visečo luč pred svoj obraz, vnela stenj na dušici in sunila luč navzgor, da je škripec pod obokom zacvilil.