Bilo je lice trpečega človeka: en obraz za sto tolminskih lic. To pa so lica tolminskih prvorojencev, ki se rodijo vsi v enem mesecu, v megleno jutro 1 pomožni dušni skrbnik, podružniški duhovnik žalostne in zadnje jeseni pred prvo zimo, in so bili spočeti v kratki tolminski ženitovanjski dobi, dva tedna pred pepelnico. Samo enkrat so se morda razvezale življenja in smeha žejne ustnice v poljub in radost, pa jih je takoj zavezalo življenje: ko je mati odstavila otroka, ko je oče prvikrat zaklel, ko je stara mati zapela svojo strašne žalosti polno pesem o romarju, ki so mu noge zrasle v živi kamen in oči iztekle od starosti ...