je jedel in je trgala od sadu; še vsa deviška je bila in srečna, ker je še spal črv vesti in ni še bila minila sla ... Oko je omahnilo ob sliki navzdol, kakor v prepad, v kraje velikega mesta Babilona; stolp napuhnjene volje je videl daleč čez morje stotero zlo in greh, ki se je bil od vlačugarskega mesta razlil v in jug, na vzhod in zapad. Zabolelo je v duši, dokler se ni oko odpočilo v prečudnem mestu sredi zemelj, v mestu zveličanja, ki je bilo vpeto v zidove kakor v prstan, in so ga križema delile ceste.