Slišal je komaj slišen vzklik dekliških ust za vrati v kuhinji; obšel ga je sram in strah, stisnil je ustnice in odločil: »Tepel me ne bo!« Tedaj so se kakor sama od sebe odprla nenadoma vrata za vikarjevim hrbtom in Matevžek je zaklical v sobo: »Gospod, obhajat se mudi! Gospod višji dijakon na Dvoru ‒ « »Bog pomagaj,« je vzkliknil vikar, pograbil sveto posodje, štolo in pregrinjalo in planil za Matevžkom ... » gratias3!« je vzdihnil dijak, si nalil vina in ga izpil v dušku. najbližje; angelski zbori bodo takrat še veseleje peli: bog nebeški, usmili se tega pijanca.