Z jezno bolestjo je segel vikar na steno in snel razpelo. Prijel ga je z obema rokama in ga držal predse, kakor človeka, ki mu je nekaj dolžan, in je ponovil: »Naredi mi, da ugasne ogenj in greh v mislih!« Tedaj je nekdo potrkal na vrata, jih odprl in pomolil list skozi špranjo.