»Kadar je hud,« je menilo dekle ... Vikar pa je tisti čas pogledal kvišku in se zazrl v razpelo nad vrati v sobi in je s stisnjenimi zobmi govoril Križanemu, čigar lice je bil sam izrezal in čigar ude je bil sam vzobličil in čigar strašne rane je bil vsekal sam v svoji bridki ljubezni in s svojo trdo, težko roko. Govoril je licu, ki je bilo neskončno dobro samo njemu in je vsem drugim grozilo z nepojmljivim izrazom nesvetega, nečloveškega lica.