Tudi v njem je bilo tiho in je kakor tonil v motno brezprostorje, ki se je nad njim zgrinjalo v krvavo meglo. Ni bilo bolečine, samo silna plahost, podobna prečudni žeji, silna utrujenost, podobna brezkončni želji po neznanem. Ni vedel, da govori in da se sliši, in je slišal, kakor da govori nekdo drug, ko je sam prosil: »Mleka, mleka!«