Sonce na zapadu se je sejalo kakor rumena moka po kar opranem podu kot mogočen četverostran pramen, v katerem je igralo morje drobnih praškov, padalo, gibalo navzgor, vrtinčilo ob oknu in ginilo pri vratih v nič in senco. Iz vrta gor je bilo slišati pogovor moškega z žensko. »Pa kako jih more strahovati, če se ženó za svojo pravico?« je vprašal ženski glas.