Motno je jeknil v vikarjevi duši spomin žalostne pesmi. Trpko trudno se je oglasilo v njem kakor razodetje iz neznano daleč: »Nikarte, nikarte, riba, riba faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žena.« Bolnik pa je pripovedoval, da so bogati tolminski plemiči bežali v in bohinjske hribe in da so se glavarski preselili na Kozlov rob.