To lice pa je bilo strašno bledo, spremenjeno kakor v smrtni sragi, in vzdih, ki je vel od človeka, je bil vonj smrti, kuge in trohnobe. Vikar je prepoznal človeka in zaklical: »Gospod!«, vikarjev obhodnik in kaplan pri cerkvi svetega nad Mostom, je zlezel kakor voščena podoba sam vase in je zaječal: »Ure so mi štete!« Vikar ga je prestregel v roke, ga nesel kakor otroka in ga položil na svojo posteljo; nato mu je začel streči, kakor je vedel in znal ...