« ‒ Tedaj je odprl tolminski vikar oči in videl, da je spal in sanjal v svoje življenje za dolgih dvajset let nazaj ... II »Jevane Potrebujež, vikar pri cerkvi svetega v Tolminu, sanjaš!« je zamrmral duhovnik, ko je dvignil glavo s knjige na mizi, v oni isti sobi, kjer je nekoč toliko let presedel od tolšče ohromeli Modrejčan, preden je umrl nenadoma, nekam nejevoljno začudeno in nemirno: ubogi in bogati, srečni in nesrečni gospod Kirjelejsom, ves svoj v besedi in navadi, izrezan iz desetih dedov, ki so mu vsi sličili, podoben desetim domačim duhovnim tiste dobe: slab in neuk kakor oni, ne ne ovčar, ne kmet ne gospod ... »Sanjam!«