Pesem je rasla v prečudno bolest neskončno žalostne prošnje: »Oh nikarte, nikarte, riba, riba faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žená.« Tedaj je obhodnik videl, da se zemlja maje, da grmijo hiše v Tolminu na kup in da pokajo skale. Zgrabil se je za glavo, meneč, da je znorel ...