Obhodniku je bilo, kakor da sliši mukati živino, zavijati pse in plaho prhutati ptice pod nebom, ki se je bilo sredi dne pomračilo kakor ob mraku. Pesem je rasla v prečudno bolest neskončno žalostne prošnje: »Oh nikarte, nikarte, riba, riba faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žená.« Tedaj je obhodnik videl, da se zemlja maje, da grmijo hiše v Tolminu na kup in da pokajo skale.