Temno zamolklo grmenje v tleh je odgovorilo glasu pesmi. Obhodniku je bilo, kakor da sliši mukati živino, zavijati pse in plaho prhutati ptice pod nebom, ki se je bilo sredi dne pomračilo kakor ob mraku. Pesem je rasla v prečudno bolest neskončno žalostne prošnje: »Oh nikarte, nikarte, riba, riba faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žená.«