Bila je že noč, ko je šel po dolini navzdol proti Tolminu. Moči so ga zapuščale, že ni več razmišljal, že je čutil samo še težo telesa in strašno trdo cesto, ki je kakor rezala v pete, v kolena, v boke, v križ in hrbtenico. Od daleč, izza ovinka mu je sinila luč naproti, in ko je bil blizu, je videl sivega ovčarja, ki je sedel pred tistim na pol razpalim strahotnim senikom, kuril in pekel repo v žerjavici.