Glas zvonov je tolkel na zapadu iz razžarjenih stolpov, ki so se topili v zarji večernega neba, nekake strašne, vesele svetlobe, ki je ni bil več vajen, odkar je bil odšel na Tolminsko, kjer je to luč vezalo zeleno pogorje v, Ježi in benečanskih Rezijanih. Vikar je pospešil korak, a je obenem začutil večjo utrujenost in razbolele ude. Ko je stopil med prve hiše, se je začudil zapuščenosti človeških bivališč in težkim, zoprnim duhovom, ki so polnili ozračje.