Tedaj bi molčal v meni z mesenostjo in telesom babjim, ki ne utone v mraku.« Bližina čedajskega mesta ga je vznemirila. Glas zvonov je tolkel na zapadu iz razžarjenih stolpov, ki so se topili v zarji večernega neba, nekake strašne, vesele svetlobe, ki je ni bil več vajen, odkar je bil odšel na Tolminsko, kjer je to luč vezalo zeleno pogorje v, Ježi in benečanskih Rezijanih.