Vikar se je vrgel iz prečudnega občutja in spomina na tisto uro, ko se je bil zbudil mož v njem, ki se je rodil, da bo živel v sinovih in vnukih: še je otrok, ki je telesno dozorel, in že je mož, ki še prav nič ne ve in ni izpregledal še in ni videl, da je mož na svetu in da je možu na svetu žena. Vikar je jezno in krčevito stresel z glavo in zamrmral: »Še mi je hudič v krvi! Nisem okusil, zato trpim!«