Jeka se je vedno zopet razlila kakor iz troblje, kadarkoli je zavil v zajedo stranske doline čez težke kamnite mostiče. Tako je hodil in vse bolj je tonil v vzdušju popotnega nastroja in prirode, ki je rasla ob njem v strašni, nemi velikosti. Vtisi, ki so mu bili z leti ugasnili, so se oglašali znova, vesela moč je rasla v njem.