»Glej, Bog ve, da čakajo,« je občutil, »da vedo, kako je to danes čudesen dan in svet trenutek, ko je meso beseda postala. Čakajo, vedno vnaprej: To zadnjo uro šele si spregovoril, potolažil, to zadnjo in strašno uro, hlapec zamudni, Jevane.« Obrnil se je izpred oltarja po ljudeh, da bi govoril, pa je videl človeka v cerkvi, ki ga ni poznal.