Pozabil je za trenutek, kdo je on sam in kdo je žena, ki doji. Prevzet od miline in sladkosti je izpustil sekiro in sklenil roke kakor stari, sivi božji rednik pred jaslimi v betlehemskem hlevcu. Ko pa se je zavedel, kdo je, se je sramoval, šel iz hiše in s solznimi očmi zaklical proti nebu: »Dober si, dober si, dober si!«