Saj sam ne vem, kako in kdaj; dolga je bila pot, dolga in nič drugega kakor mesta, ravnina, hiše in prah, polvere e gente2, pa vpitje in žeja in sonce.« Tedaj je vstopil vikar in zbledel, ko je zagledal zvestega človeka. »Matevžek!« »Bog pomagaj, signor parroco,« je zajecljal mladenič.