Njo je preletela tajna slast spomina: tu me je prvič vzel moj ljubi v roke in mi bil dober; njega je ogrnila kakor nekaka megla, da ni vedel, ali naj stoji kot tujec ob strani ali naj se jadi, trpi in gnevi. Obrnil se je kakor od nevidne roke zagnan okoli svoje osi in zagledal pred seboj luskinasti rep morske deklice, iz katerega je rastel srebrnopolt, poln dekliški život v prsi, v obla ramena in v obraz ... Zopet se je sunkoma obrnil in rekel: »Pojdiva!«