Pred njim je sinilo svetlo skozi okno in za oknom v dremotni luči je videl obraz svojega vikarja. Srdito se je obudilo v njem zaradi onega v sobi: »Notri sedi ves ljubi dan in v tolšči in vse mu tekne: kupček, kosilo, večerja, južina, vino in sir in kruh, piščanec in pleče. Pa se šali in moli iz dolgega časa in ne ve prav nič, da je trpljenje, lakota in žeja, in se čudi, kako da je greh na svetu, ko daje vendar Bog toliko dobrega in kaznuje tako milo samo s tolščo, težko krvjo, z nemirnim spancem in mimogrede z meseno mislijo.«