Pogledal je vikar še na Falcidija in je videl, kako trpko čaka. Pogledal je v slednji obraz, le mimogrede sicer, a je videl v vseh eno povelje: zdaj povej! In tedaj se ga je polastil prečuden strah, občutje brezkončne zadrege, ki nič ne ve, ne misli ne prošnje ne poklona.