Sovražim iz vse duše, ker sega tudi po moji krvi in me blodi!« Sredi vikarjevih misli je bil Falcidij dogovoril; odzval se mu je živahen šum gostov, ki je vzdramil tudi vikarja. Pogledal je proti dijakonu, ki mu je veselo kimal: otročiček, živahen in veder, ker je vse tako lepo in bo zdaj vikar vstal in se zahvalil.