Prvi poletni vihar je divjal nad Tolminom, tolkel in bobnel težek ob Peči in ni mogel čez, pa je padal kakor v vrtincu nazaj, nizko nad dolino vso noč. V vikarjevih ušesih je zabrnel žalostni napev pesmi, ki jo je sanjal: »Le z repom bom mahnila, ves svet bo potopljen, na hrbet se zvrnila, ves rod bo pogubljen ... « ‒