Ko se je vračala, je jokala vso pot do Tolmina ... Pod Tolminom se je morala ogniti glavarju, ki je jezdil na čelu svojih vojakov in biričev: okruten, slovesen, sijajen, zmage si v svesti. Izvohal je bil, da leži desetinsko žito čedajskega kapitlja v Volčah, v župnišču gospoda de Menezeisa.