Kakor da je bilo tisto prijazno dete kaj krivo, ki je bilo sladko, žalostno in čisto, čisto, čisto ... Vikar se je vrnil nejevoljen iz Čedada. Plačal je kazen petdesetih lir za svoj greh, da je nasvetoval tolminskemu glavarju, naj si sam vzame urbarje. Zato pa je vikar vedel, da ima volčanski celó v gradu svoje zaupnike, morda v glavarjevem pisarju samem, v gospodu Rassauerju, prav tistem, ki je pozneje popravljal grad na Kozlovem robu in poneveril tri sto goldinarjev.