Ko se je udobno naslonil v lesenem naslonjaču, je začel nagajivo mežikati v vikarja in nosljati, kakor da se drami: »Ulpianus1, libro primo de justitia et: appelatum a justitia.« Poredno je ošvrknil s pogledom dijaka, ki je povesil glavo v žalostni slutnji, da mu je veseli gospod nevaren. Kratka tišina se je odprla v opasno globel, nad katero je utripalo nemirno dijakovo srce.