In dasi je deklica rastla, in so ginile zgodnje predstave, ni zgubila slika svoje moči nad njo. In ko se je deklica sama mudila v sobici, je začutila nehote čuden strah in stekla je k oknu. Raz okno je videla preko vasi do cerkve in onstran cerkve v breg in gozd, in tam pod gozdom se je belilo dvonadstropno poslopje, ožarjeno od solnca še dolgo potem, ko je že ležala po dolini senca in se je nad vasjo v pomladnih večerih razpel vijoličast pajčolan.