»Tudi tu so ljudje, prav taki ljudje, ko zunaj,« je mislila sama pri sebi, in nič več ji ni bilo tako strašno pusto. Pa se je zgodilo, da so jo začasno vendar prijele prve tlačeče jo misli, ko se ji je zdelo, da se mora zadušiti v temle zamreženem prostoru. Zlasti zvečer, ko se je zmračilo, je bilo skrajno neugodno in neprijetno, in polaščal se je je strah.