In res ni nikoli pozabila, kako jo je nekega večera prijelo nekaj krepkih rok doli za Smrekarjevim hlevom in jo pomočilo z glavo nizdoli v motno vodo, ki so jo rabili za gašenje apna.
Vselej, kadar je šla odslej mimo ljudi, ki so mirili apno, je začutila rahlo trganje v glavi in se domislila one ure. Pa je moral imeti najbrže nekaj drznih zaveznikov.