Nekaka prostost je dihala okoli nje. Ni bilo strahu, ne čakanja, komaj nekako neprijetno čustvo zapuščenosti se je je dotaknilo zdaj pa zdaj. In ko je prišel trenotek, da je dete utihnilo in odplulo v sinjo dalj, v večnost, je odprla okni, pogledala doli čez dvorišče in s čudovito hladnokrvnostjo dejala sama sebi: