Čim veči je bil ponos mlade, zdrave in močne vdove na Peči pri pogledu čez njeno posestvo, čim strastneje se je od dne do dne oklepala njena duša z vse ožji postajajočimi krogi ljubezni te grude, tem veči, tem živeji je bila v nji moč in namen posvetiti Peči vso svojo delavnost, skrb in nego.
Vdova je po smrti moževi čutila, da ji je treba biti na Peči mož, možgospodar, ki ne sniva, ki računi, dela in skrbi. In ta misel je v popolnoma zadušila drugo misel: