Oči, majhne in ostre, so gorele mrzlično, kakor da je vsaka beseda cekin, ki ga spravi na dno svoje velike krošnje. Tako je stal na vratih pred svati, in suhe ustnice so se zvijale po grižljajih, ki si jih iz svojega ni privoščil, po požirkih vina, ki jih njegova težka krošnja ni privoščila v plačilo telesu, ki jo je nosilo.
»He, Krošnja,« je viknil, ko je prišel k sebi, »kaj si rekel, kaj?«