Okolu desetih zvečer je moralo biti, ko je začutila v predsobi tihe korake, in ker še ni bila legla in je mislila, da bode to ali ali, je odprla vrata. Tedaj jo je nekdo prijel za roko, jo potisnil nazaj v sobo, in prej, ko se je mogla zavesti od presenečenja, je stala za zaprtimi vrati v svoji sobi nasproti možu, ki se ga je najmanj nadejala, možu, čegar bližina jo je navdajala z gnusom in strahom. Pred njo, še vedno jo držeč za roko, kakor, da mu ne pobegne, je stal hlapec, resen in bled.