In ker je začutila, da se ji tresejo noge, se je ozrla. Nekdo ji je ponudil stol, in sedla je in strmela v oder na glavo, položeno v belo blazino, in strmela je nepremično, ko da mora in ne sme obrniti v stran oči, da ne zamudi znamenja, češ, da ve, kako je prišla in bi se rada pogovorila z njim: »Ko si živel, nisi hotel govoriti!