Uro pozneje je ležal na visokoraslem odru, odet v svojo ženitovanjsko obleko, oblit od bledega, podrhtavajočega svita voščenk, krčevito stiskajoč križ in venec v rokah, z obličjem, mirnim in tihim a trdim. Samo krog ust je ležalo nekaj bolnega, bridkega, kakor neizgovorjena prošnja, kakor zamrl klic po nekom, po nečem. A po kom in po čem?