Jernač pa je posegel po steklenici z žganjem, da poplakne ginjenost, in nato so odšli vsi štirje, da napravijo oder in prižgo sveče in urede vse drugo, vedno staro in vedno novo opravilo.
Uro pozneje je ležal na visokoraslem odru, odet v svojo ženitovanjsko obleko, oblit od bledega, podrhtavajočega svita voščenk, krčevito stiskajoč križ in venec v rokah, z obličjem, mirnim in tihim a trdim. Samo krog ust je ležalo nekaj bolnega, bridkega, kakor neizgovorjena prošnja, kakor zamrl klic po nekom, po nečem.