Z drobnimi očmi je bodla v bolestnožalostno lice neveste in njene podrhtevajoče osinele ustnice. Zaman se je lovila za nekaj trdega, zaman je iskala sebi naproti dobrih in resnih oči je bil odšel, kakor skozi meglo je videla vstati svojega moža, prijeti kozarec in ga treščiti na mizo in kakor iz čudne dalje ga je slišala govoriti: