Zdelo se je pa, da edina ona sama sebe ne pomiluje: izraz neke bolestne sreče je ublaževal njene velike, pametne oči. V teh očeh je bilo toliko globokotajnega, da je dejala nekoč, dasi ni mnogo umela o pesmi, da je res prava, da se ji vsaj ne godi bolje ko oni v pravljici, nakar je odvrnila, da vse to trpljenje še ni nič v primeri s trpljenjem nedolžnih deklic, ki so prelile svojo kri za, in da ona moli vsak večer, da bi ji Bog dodelil enako srečo. Nato ji je s solzami v očeh poklonila staro knjigo o življenju svetnikov, in je jedva dočakala večerov, da je mogla nemoteno pri slabi luči čitati o mučenicah in mučencih.