»,« je dejal on mehko, ko da hoče povedati nekaj silno lepega, »ali se nič ne spominjate vaše mladosti? Ali se nič ne spominjate, kako se je bila neke zime z neke strehe usula na vas plast snega in vas vso pokrila, ali se nič ne spominjate, da ste tedaj v tisti smrtni nevarnosti izgovorili prvikrat ime nekoga.«
»,« je zdajci skoro kriknila, »ti si sosedov, ti si, ti si -«