Ne samo, da ji ni bilo prav, da odhaja, kateremu je bila toliko dolžna, in čigar krivica jo je pekla v dnu srca, in jo je bilo neizrečeno sram pred njim radi moža; še huje jo je bolela misel, da ji mož ne zaupa, da vidi v nji nezvesto ženo.
In dvignila je oko, proseče tolažbe, na sivorjavo sliko, ki je gledala resneje, kakor se ji je zazdelo, na njo ko sicer, in je skoro plašno zastokala: »Zakaj?«