je sedela sama vase zamišljena in venomer je morala misliti na pohojeno rožo in na sanje Jurijeve. In čim dalje je mislila na to, tem trdovratneje se ji je vsiljevala misel, da je hotel povedati nekaj drugega. In če je pomislila, da tisto drugo obstoja, da bi ne bila mogla prenesti pogleda z oči v oči nasproti, da je bil rekel »tisto drugo«, da je v resnici padla mej njo in moža senca, dasi tako rahlo, da jo ona sama komaj sluti, ali da je padla vendar, tedaj je začutila, da ji polje rdečica v lice in da se ji napolnjuje srce z bridkostjo.